V petek 10.8. smo animatorji in udeleženci začeli z zadnjim terminom projekta Na kmetiji je lepo. Ta vikend smo preživeli na kmetiji Urbanč na Velikem Kamnu, natančneje v Čretah.
Kot ponavadi smo se zbrali na Mladinski točki Veliki Kamen. Otrokom in staršem je naša Marjana povedala nekaj o tem projektu, delih na kmetiji in pravilih katera so veljala za celoten projekt. Med njenim govorom so se predvajale slike iz prejšnjih kmetij. Po predstavitvi so se starši odpravili domov, mi pa smo pospravili prtljago in se še malo zabavali v naših modernih prostorih. Ura je odbila 11 in čas je bil za odhod. S prelepim kombijem nas je do kmetije popeljal šofer Robi.
Ob prihodu k Urbančevim smo znosili prtljago iz kombija pod velik oreh in odšli v kuhinjo, kjer smo se spoznali s člani družine, njihovo kmetijo in delom. Ko smo se vsi spoznali smo pripravili krmo za ležanje in postavili šotore, saj je bilo otrok preveč, da bi vsi spali na seniku istočasno. Ko smo končali s temi deli, je bil že čas za pripravo kosila. Otroci so z veseljem pomagali pri teh opravilih. Po končanem obedu, so seveda pospravili za seboj in se pripravili za peko kruha. Prikaz le tega je pokazala gospodarica Irma. Med vzhajanjem smo imeli ustvarjalne delavnice, kjer so delali prašičke iz fimo mase. Vsi so končali zelo hitro, zato nismo imeli kaj drugega, kot da so naredili svoje hlebčke iz prej pripravljenega testa. Med peko nismo bili prisotni, saj smo odšli na turistično kmetijo Vertovšek in si ogledali ovce. Vsi so z veseljem božali najmlajšega člana te družine. Počasi je prišel čas, da smo se odpravili  naprej do sosedov, kjer smo videli in božali zelo majhne in mehke zajčke in pa tudi zelo velikega zajca. Čas je hitro minil in odpraviti smo se morali proti naši kmetiji. Uroš nam je med tem časmo že pripravil večerjo, katere smo se zelo razveselili. Ko smo imeli vsi polne trebuščke smo se na hitro stuširali in odšli na stan, kjer smo se pogovarjali o pomenu kmetijstva in zdrave prehrane. Hitro smo postali utrujeni zato smo odšli spat.
Ob 7. uri smo že začeli s prebujanjem in telovadbo, ki jo je vodila Iva. Po končanem zajtrku smo še malo posedeli in se odpravili na njivo, kjer smo pobrali ves krompir in ga pripeljali domov. Bili smo zelo hitri in pridni, zato smo si zaslužili obilno malico. Spet so sledile zabavne igre in nabiranje zelenjave za kosilo. Za pripravo le tega so bili zadolženi otroci, ki so hitro narezali vse sestavine, za zelenjavno juho. Ker smo kosilo vsi pridno pojedli smo dobili še sladico. Zopet pa je bilo potrebno pospraviti. Zaslužili smo si malo prostega časa, potem pa peš odšli na kmetijo Koren, kjer so si otroci ogledali enega izmed najmodernejših hlevov v Sloveniji. Najbolj pa so uživali, ko jih je gospodar Toni postavil na svoja kolena in jih učil voziti traktor, ki ima kar 170 konjskih moči in je star komaj eno leto. Zelo težko jih je bilo spraviti iz kabine, saj bi se kar vozili in vozili. Tonijeva žena Romana je med tem časom pripravila malico in pijačo, da smo lažje odšli nazaj v dolino. Zvečer smo pripravili ogenj na katerem smo spekli koruzo in krompir. Peka na prostem je bila prava mala zabavica. Pred tem pa smo se še naučili dojiti krave in hranili teličke ter krave.
Noč je hitro minila in spet je prišla na vrsto zoprna telovadba, ki jo je vodil Sandi. Po obilnem zajtrku smo se naučili še izdelave jabolčega zavitka in rezancev. Ko je bilo delo opravljeno, smo odšli v mlin k Petrovičevim in si ogledali njegovo delovanje. Postregli so nas s toplimi sirovimi štručkami in domačim bezgovim sokom. Čas nas je priganjal, zato smo se poslovili in odšli nazaj proti Urbančevim. Začeli smo pospravljati šotore in senik, ko je prišel na obisk minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič. Povedal je nekaj besed, odgovoril na nekaj vprašanj in poizkusil jabolčni zavitek. Bil je zelo zadovoljen z našim delom. Lepo smo se poslovili od njega in dokončali pospravljanje. Bil je zopet čas za kosilo in počasi je sledil odhod. Poslovili smo se od Urbančevih in naredili skupno fotografijo. Ob prihodu pred naš dom, so starši že nestrpno čakali svoje otroke, otroci pa njih. Poslovili smo se v upanju, da se še kdaj vidimo v teh lepih krajih.
Tako je minil zadnji termin projekta Na kmetiji je lepo in vsi smo si oddahnili, da se je končalo brez nesreč ali česa podobnega. Presenečni pa smo bili nad odzivom vseh udeležencev. Upamo, da se bomo še kdaj lotili takšnega projekta.

 
Matej Klavžar